torek, 16. maj 2017

Pismenost


Med nepismenimi odraslimi je na svetu še vedno dve tretjini žensk,
to je skoraj pol milijarde. © theguardianl
Ko primemo v roke popisan list papirja, tiskano ali elektronsko knjigo, vržemo pogled na cestni kažipot ali tipkamo po zaslonu telefona, najbrž nikoli ne pomislimo, da znamo nekaj osnovnega in na videz enostavnega, česar pa še vedno ne zna okrog 781 milijonov ljudi na tem svetu. Znamo brati in pisati, smo pismeni. Pismenost je pridobljena sposobnost branja in pisanja, ki po definiciji Unesca vključuje tudi zmožnost razumevanja vsakdanjih sporočil. Stopnja pismenosti države ali regije je glavno merilo pri določanju vrednosti človeškega kapitala in družbene vključenosti, saj je pismene ljudi ceneje izučiti in zaposliti, nepismene pa zaradi neukosti laže načrtno izključevati. Mednarodni dan pismenosti, ki je 8. septembra, že od leta 1966 opozarja na to, da je kljub današnjemu razvoju stopnja pismenosti v mnogih državah sveta še vedno izrazito nizka. Največ nepismenih je v Saharski Afriki ter južni in zahodni Aziji. Na nekaterih področjih Podsaharske Afrike je nepismenost med odraslim prebivalstvom še vedno vse do 94% (Ekvatorialna Gvineja). Ob tem ne moremo mimo dejstva, da je iz različnih vzrokov ženski del prebivalstva v vseh okoljih bistveno bolj prizadet in je nepismenost med njimi, tudi mlajšimi, mnogo bolj razširjena.

Tisočletja je bilo znanje branja in pisanja strogo rezervirano samo za redke priviligirane izbrance, tudi marsikatera od kronanih glav je bila nepismena (mogočni Karel Veliki menda ni znal pisati, zato so mu priredili lep podpis, ki ga je lahko "narisal"). Stopnja nepismenosti na Slovenskem je v 18. stoletju znašala približno 97 %, z uvedbo obveznega šolstva leta 1774 pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligirane manjšine in je postala vsakodnevna nuja za vsakega posameznika. Danes velja družba, kjer je še vedno večji odstotek nepismenih ali polpismenih, za nerazvito. Pismenost določa "prag civiliziranosti", zato je že povsem samoumevno, da razviti svet pri podatkih o pismenosti zapisuje številke blizu 100. Po Unescovih podatkih naj bi pismenost v Sloveniji presegala 99,7 odstotka in ne kaže skoraj nobenih razlik glede na spol in starost prebivalstva. Brez težav seveda tudi pri mladih ne gre. Zato si prizadevajo napredne družbe sistematično in načrtno dvigniti nivo in kakovost pismenosti vseh segmentov prebivalstva. Tako je nastala tudi slovenska Nacionalna strategija za bralno pismenost (predlog besedila), za katero je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport letošnjega maja odprlo javno razpravo, ki se je zaključila 12. maja.

Statistični podatki UNESCO Institute for Statistics o stopnji pismenosti prebivalstva (za leto 2011).

Vendar se razumevanje pismenosti z razvojem družbe in tehnologije močno spreminja. Če pustimo vnemar zgodovinske pisne podlage (glina, kamen, papirus, pergament, voščena tablica ipd.) in pisala (stilus, gosje pero, kreda ipd.) iz davnine, je še nekaj desetletij nazaj pisati pomenilo zapisovati na papir z roko in s svinčnikom, nalivnikom ter nato od druge vojne naprej s kemičnim svinčnikom. Zadnji dve stoletji je bil nadvse uporaben, vendar za marsikoga nedosegljiv, pisalni stroj. Dandanes je uporaba svinčnika za pisanje že zelo redka, prav tako nalivnega peresa, samo kemični svinčnik se še dokaj dobro drži, saj tudi pisalnega stroja skoraj nihče več ne pozna. Sedaj v glavnem samo še tipkamo (in še to vse manj na fizično tipkovnico) in ni prav nič presenetljivo, da se je v neformalnem elektronskem komuniciranju na koncu sporočila ali klepeta udomačil pozdrav "se tipkava". Ob tem se vprašam, ali bodo moji vnuki še znali prebrati moje na roko napisane zapiske. No, saj ne bo nobene škode, če ne bodo. . .

Edward V (1470 – c.1483)
Karel Veliki (742/747/748 – 814)
Richard II (1367 – 1400)
Vsem trem podpisom znamenitih kronanih glav se močno pozna, da so mnogo bolj vajene vihteti bridki meč kot sukati pero. Vidno je, da je besedilo za Karla Velikega
(levo in desno od podpisa) napisal pisar in pustil prazen prostor, kamor je kralj potem "naslikal" svoj veličastni monogramu podoben podpis.

Kriteriji pismenosti se s časom in glede na družbeno okolje spreminjajo, pogosto je poudarjena zlasti sposobnost sprejemanja, to je osnovno branje in razumevanje, manj pa sposobnost tvorjenja informacij. Danes obsega pismenost praviloma tudi sposobnost razumevanja vseh vrst navodil in komuniciranja z avtomatskimi napravami, ki jih upravljamo s tipkami in zaslonskimi meniji (nastavitve televizorja in izbira TV-programa, uporaba prodajnih avtomatov za pijače, kupovanje vozne karte, izposoja kolesa, dvigovanje denarja, plačevanje parkirnine, plačevanje nakupa v trgovini z avtomatsko blagajno itd.), in podobna opravila od doma z računalnikom ali mobilno napravo. Pojem pismenosti se bo zagotovo še zelo spreminjal in povsem mogoče je, da čez čas pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi kot so pisanje, tipkanje in menijsko izbiranje. Že danes se poleg osnovnih veščin branja in pisanja upoštevajo tudi nekatere druge spretnosti, ki jih je omogočil napredek tehnologije ali jih zahteva delo v specifičnih okoljih, zato govorimo v različnih vrstah pismenosti, to so na primer bralna pismenost, digitalna pismenost, državljanska pismenost, ekološka pismenost, elektronska pismenost, finančna pismenost, funkcionalna pismenost, glasbena pismenost, informacijska pismenost, informacijska pismenost, kartografska pismenost, knjižnična pismenost, komunikacijska pismenost, kulturna pismenost, matematična pismenost, medijska pismenost, multimedijska pismenost, računalniška pismenost, raziskovalna pismenost, statistična pismenost, tehnološka pismenost in še nekatere. Kot kažejo vse številnejše slovenske in tudi mednarodne raziskave, je nivo tovrstnih pismenosti mnogo nižji od osnovne bralne pismenosti in predstavlja glede na vse večje zahteve vsakodnevnega komuniciranja resen razlog za zaskrbljenost (gl. npr. Slovenski odrasli po pismenosti, računanju in reševanju problemov podpovprečni).

Poleg pridevnikov pismen in nepismen lahko srečamo tu in tam še termin polpismen. Ta ima nekaj povsem različnih pomenov:
  • Prvenstveno ga uporabljamo kot oznako za človeka, ki sicer zna brati, pisati pa ne. Spomnim se prababice, ki je sicer v mladosti nekaj let hodila v šolo, na stara leta pa je rada rekla: "Ah, saj več ne znam pisati" in se je v najboljšem primeru samo še podpisala, ampak časopis pa je še vedno prebirala. Nekaj podobnega včasih doživljamo s tujimi jeziki. Marsikdo kak tuj jezik sicer razume ali celo govori, pisati v njem pa ne zna, bodisi zaradi zapletenega pravopisa ali druge pisave (npr. cirilica ali arabska pisava).
  • Najpogosteje se uporablja slabšalno za človeka, ki slabo bere ali se zelo nepravilno izraža, morebiti pri tem celo kaže popolno nepoznavanje vsebine, o kateri govori. Ni redko, da slišimo, kako so novinarji ali politiki polpismeni. Če je uporabljena beseda analfabet, je ocena še toliko bolj podkrepljena in uničujoča! Ne samo, da ničesar ne ve, svoje neznanje celo s ponosom razkazuje!
  • Tretjega pomena pa se zagotovo spomnijo fantje moje generacije. Ob naboru v takratno JLA si bil polpismen, če si obvladal samo latinico ali samo cirilico. Le kdor se je znašel z latinico in predvsem tudi s cirilico, je pri nabornem oficirju štel za pismenega! Tako je bil prenekateri sveže in z odliko diplomirani slovenski mladenič označen kot polpismen…

Zaključimo s pregledom, kako poimenujejo pismenost v nekaterih drugih jezikih.

albansko shkrim-leximit
angleško literacy
bolgarsko грамотност
češko gramotnost
dansko læsefærdighed
esperanto legoscio
estonsko Kirjaoskus
finsko lukutaito
francosko alphabétisation
grško αλφαβητισμός
hrvaško pismenost
islandsko læsi
italijansko alfabetizzazione
katalonsko alfabetisme
latovsko rakstpratība, rakstītprasme
litovsko raštingumas
madžarsko műveltség, Írástudás
makedonsko писменост
nemško Lesefähigkeit
nizozemsko geletterdheid , alfabetiseringsgraad
norveško lesekyndighet, lesekunne
poljsko alfabetyzm
portugalsko literacia, alfabetização
romunsko alfabetizare
rusko гра́мотность
slovaško gramotnosť
slovensko pismenost
srbsko п исменост, алфабетизам, pismenost, alfabetizam
špansko alfabetización
švedsko läskunnighet
turško okuryazarlık
ukrajinsko гра́мотність, письме́нність


V času 32. Slovenskega knjižnega sejma se je 25. novembra 2016 z dogodkom Ker nam ni vseeno
začela nacionalna kampanja Slovenija bere, katere pokrovitelj je predsednik RS, Borut Pahor.
V okviru dogodka je bil podpisan manifest Slovenija bere, svoje poglede na branje pa so predstavili
ambasadorji branja, med katerimi so tudi dr. Manca Košir, Andrej Božič in Janez Škrabec.

1 komentar:

  1. Very great post. I simply stumbled upon your blog and wanted to say that I have really enjoyed browsing your weblog posts. After all I’ll be subscribing on your feed and I am hoping you write again very soon!

    OdgovoriIzbriši