torek, 13. februar 2018

Mednarodni dan darovanja knjig

Čeprav je 14. februarar, kar brez skrbi, ne bom pisal o valentinovem, dnevu zaljubljenih (bolj prizemljeni pravijo, da gre za praznik trgovcev), ki ga menda tako ali drugače obeležuje že toliko ljudi, da ga prekašajo samo še božični prazniki. Bo pa beseda tekla kljub temu o ljubezni, ljubezni do knjige in branja.

Kar ni ga več dneva na koledarju, da ne bi praznovali, častili, poveličevali, obeležili, se veselili in spominjali česa pomembnega, lepega, veličastnega, zanimivega… in temu posvetili posebnega dneva (konec januarja je na primer svetovni dan snega, pri nas smo ga proslavili v Planici). Eni dnevi so mednarodni, drugi svetovni, nacionalni ali pa kar tako. Predlagajo in potrjujejo jih mednarodne institucije (npr. OZN), vlade posameznih držav, združenja, civilne iniciative. Mnogi med temi dnevi so jubilejni in spominski, ki poudarjajo in častijo zgodovinske dogodke in osebnosti, vse več pa je tudi takih, ki naj bi nas vzpodbujali k zavedanju pomena, pomembnosti in/ali nevarnosti nečesa (ang. awareness day), npr. čistega zraka, pitne vode, boja proti raku, boleznim srca in ožilja, globalnega segrevanja… Slovenci smo tako uspeli pri Združenih narodih proglasiti mednarodni dan čebel (20. maj).

14. februar so si kot svoj praznični dan izbrali tudi ljubitelji knjig, branja in knjižnic, to sta mednarodni dan darovanja knjig in dan ljubiteljev knjižnic. Mednarodni dan darovanja knjig se je rodil leta 2012 kot International Book Giving Day na združeno iniciativo nekaterih britanskih in avstralskih blogov, posvečenih knjigi, branju in predvsem širjenju branja med mladimi. Ni jasno, zakaj ravno 14. februarja. Gibanje se je naglo širilo in danes ga tako ali drugače obeležujejo že v številnih državah (Avstralija, Kanada, Južna Afrika, Francija, Indija, Irska, Japonska, Nova Zelandija, Singapur, Filipini, Turčija, Velika Britanija, Združene države, Nemčija, Nigerija, Nikaragva, Brazilija, Egipt, Poljska, Grčija, Portugalska, Mehika, Makedonija, Malavi, Madžarska, Malezija, Izrael, Danska, Tajska, Indonezija, Jordanija, Kitajska, Portoriko, sosednja Hrvaška in Bolgarija). Aktivnosti prostovoljcev so bile usmerjene predvsem v prizadevanje, da bi ljudi vsega sveta vzpodbudili k darovanju knjige vsaj enemu otroku. Pri tem predlagajo katero od treh enostavnih poti:

  • podarite knjigo v krogu družine ali prijateljev, darilo naj velja najprej otrokom,
  • pustite knjigo na javnem mestu, na primer na železniški postaji ali v zobozdravniški čakalnici, da jo lahko vzame in bere kdorkoli od mimoidočih (nekaj podobnega našim knjigobežnicam),
  • darujte rabljene knjige knjižnici, bolnišnici, zavetišču za brezdomce ali kaki drugi socialni ustanovi, ki skrbi za razpošiljanje knjig otrokom v depriviligiranih okoljih tudi na mednarodnem nivoju.
Kdor bi želel o njih zvedeti kaj več ali stopiti z njimi v stik, jih lahko obišče tudi na Facebooku.

Dan ljubiteljev knjižnic, izvirno Library Lovers' Day, je iniciativa avstralskih splošnih knjižnic v okviru avstralskega združenja Australian Library and Information Association (ALIA), ki od leta 2006 organizirano in usklajeno vzpodbuja ljudi k branju, uporabi knjižnic in tudi zagovorništvu knjižnic, vrsta aktivnosti in dogodkov se seveda odvija v knjižnicah. Značilna posebnost je pisanje ljubezenskih pisem knjižnici, v katerih bralci, med njimi tudi prominentni avstralski avtorji in zagovorniki knjižnic, opisujejo svoj odnos do knjižnice in njeno posebno mesto v svojem srcu.

Poglejmo še, kako imenujejo mednarodni dan darovanja knjig v nekaterih drugih jezikih.

angleško International Book Giving Day
češko Mezinárodní den darování knih
francosko La Journée internationale du don de livres
hrvaško Međunarodni dan darivanja knjiga
italijansko Giornata internazionale per regalare un libro
madžarsko Nemzetközi Könyvajándék Nap
nemško Internationaler Verschenk-ein-Buch-Tag
nizozemsko De Internationale boeken donatie dag
poljsko Międzynarodowy Dzień Dawania Książek
rusko Международный день книгодарения
slovensko Mednarodni dan darovanja knjig
špansko El día internacional de la donación de libros
ukrajinsko Міжнародний день книгодарування

torek, 06. februar 2018

Restitucija

Sporazum med vladama Republike Avstrije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev o restituciji arhivskega gradiva, 1923
Bundesgesätzblatt für die Republik Österreich 15.12.1923, del 6. Člena
Vir: Enciklopedija Slovenije1996
V času, ko pritegujejo našo pozornost vsakodnevne novice o preganjanju ribiških in policijskih čolničev pod zastavami dveh sosed, ki se ne uspeta dogovoriti o tem, kateri del malo večje slane lužice pripada eni ali drugi, vse preveč pozabljamo, da poteka v ozadju, mnogo bolj tiho in neopazno, tudi nespektakulatno, fronta za ponovno pridobitev predmetov kulturne dediščine, ki so v preteklosti na tak ali drugačen način zašli s področja Slovenije v druge dele takratne Jugoslavije, predvsem v Beograd. Gre za slovensko kulturno dediščino, ki je ostala v diplomatskih predstavništvih, muzejih, arhivih, galerijah in drugih inštitucijah ter njeno vračanje v Slovenijo. Slovenija je decembra 2016 in avgusta 2017 od Srbije že prevzela okrog sto mednarodnih sporazumov, katerih depozitar je bila nekdanja SFRJ in ki se nanašajo izključno na ozemlje Republike Slovenije. Gre za prvo restitucijo državnih arhivov SFRJ katerikoli državi naslednici. Za RS je posebnega pomena na primer tudi pridobitev originalov Osimskih sporazumov, glede česar pa še ni dosežen dogovor s Hrvaško.

Vendar vprašanja restitucije niso samo slovenski problem, restitucija je eno najpomembnejših, najpogosteje spornih in poleg pravnega okvira tudi emocionalnih vprašanj, s katerim se soočajo muzeji in arhivi zahodnega sveta v 21. stoletju. Vse večja mednarodna izpostavljenost tega vprašanja odraža globalne spremembe v odnosih moči in načinu dojemanja kolonialne preteklosti ter "koncentracije" svetovne kulturne dediščine v muzejih zahodnega sveta (npr. British Museum). V našem okolju so največji generator zahtev po restituciji tri vojne, obe svetovni in tista ob razpadu Jugoslavije.

Restitucija je termin mednarodnega prava, s katerim se bibliotekarji nekoliko več srečujemo šele kakšno poldrugo desetletje. Gre za povrnitev predvsem v vojnah zaplenjenih predmetov kulturne in umetniške vrednosti, pogosto velikih količin dragocenih knjig in dokumentov, med njimi tudi inkunabul in srednjeveških rokopisov. V preteklosti je bila restitucija le redko predmet mednarodnih in bilateralnih pogajanj, zmagovalec je bil pač zmagovalec in si je lastil vse pravice, kolonialni gospod pa prav tako. Saj vemo, kako in od kod so se v zadnjih stoletjih napolnili z dragocenostmi najslavnejši muzeji in galerije. Po odmrznitvah hladne vojne, padcu železne zavese in Berlinskega zidu so ob vse boljšem mednarodnem sodelovanju in poskusih sprave med nekdanjimi sovražniki prišla skoraj čisto na koncu na pogajalsko mizo tudi vprašanja vračanja zaplenjene kulture in umetnosti. Na srečo so tudi najbolj divji zavojevalci in uničevalci znali prepoznavati vrednost in lepoto vsebine muzejev, galerij, dvorcev in kjižnic - nacionalnih in univerzitetnih, cerkvenih in samostanskih, pogosto tudi privatnih, navadno judovskih. Izpraznili so jih in odpeljali s seboj, marsikaj je bilo namerno ali zaradi neugodnih prilik uničenega, izgubljenega ali ponovno ukradenega, mnogo pa se je na srečo vendarle obdržalo v muzejih, galerijah, knjižnicah in privatnih zbirkah zavojevalcev, včasih pa cela desetletja kar v zasilnih skladiščih in skrivališčih, kleteh ali senikih, pogosto povsem pozabljeno. Danes se tudi nekatere pomembnejše knjižnice, pogosto nacionalke, ukvarjajo z ugotavljanjem stanja in usode zaplenjenih knjig. Eni bolj kot zavojevalci, ki v svojih fondih identificirajo drugod naplenjeno gradivo (npr. avstrijska nacionalka, kjer so odkrili tudi precej knjig z območja nekdanje Jugoslavije), drugi kot žrtve, ki drugod iščejo in prepoznavajo svoje nekdanje bogastvo (npr. nekatere nemške knjižnice, katerih bogastvo je odšlo z zmagovalci leta 1945 na vzhod). Tega vprašanja so se ponekod lotili zelo sistematično in na najvišjem nivoju, v Avstriji je bil na primer leta 1998 sprejet poseben zakon o vračanju predmetov kulturne vrednosti iz avstrijskih muzejev in drugih zbirk (Bundesgesetz über die Rückgabe von Kunstgegenständen aus den Österreichischen Bundesmuseen und Sammlungen; najbolj razvpit in svetovno znan je najbrž primer vračila desetine milijonov evrov vredne Klimtove slike dedinji judovske družine pred nekaj leti). Pri naših sosedih so o restituciji knjižničnega gradiva potekali kongresi (npr. Raub und Restitution in Bibliotheken, Dunaj, aprila 2003, ali Provenienzforschung und Restitution – Bibliotheken, Speyer, aprila 2016), avstrijska nacionalka pa je pred leti izvajala tudi poseben obsežen projekt identifikacije obsežnih fondov, ki so prišli v knjižnico z nacističnimi zaplembami (tudi iz Slovenije)(Provenienzforschung und Restitution) in imela ob tem leta 2004 veliko razstavo z naslovom Geraubte Bücher. Podoben zakon o kulturnih dobrinah, ki so bile v času druge svetovne vojne prenesene v Sovjetsko zvezo in so sedaj na teritoriju Ruske Federacije, je bil v RF sprejet leta 1998.

Pri nas tega skoraj ne poznamo in so postopki vračanja bolj redki (najbolj znana je morebiti Kofetarica Ivane Kobilca, ki je bila leta 2004 vrnjena družini Hribar, vendar fizično po lastnikovi volji še vedno ostaja v Narodni galeriji), čeprav vemo, da je bilo v prvih nekaj letih po drugi svetovni vojni med zaplenjenimi in v Federalnem zbirnem centru (FZC) nabranimi predmeti tudi precej kulturnega bogastva. Slike so šle navadno v različne hrame demokracije (skupščina, predsedniška palača, ministrstva) in diplomatska predstavništva, na srečo pogosto tudi v kulturne inštitucije (galerije in muzeje), nemalo pa se jih je porazgubilo tudi po domovih dovolj vplivnih politikov. Knjige, med njimi so bile tudi bogate družinske knjižnice, so se precej porazgubile, nekatere pa so vendarle našle pot tudi v knjižnice, predvsem je bila to Narodna in univerzitetna knjižnica kot varuhinja slovenske pisne kulturne dediščine.

Na 40. Konferenci ABDOS, ki je potekala od 30. maja do 2. junija 2011 v organizaciji Centralne ekonomske knjižnice v Ljubljani, je imel o restituciji nemških knjig in uspešnem sodelovanju s knjižnicami Ruske Federacije zanimiv prispevek z naslovom Der Deutsch-Russische Bibliotheksdialog zu kriegsbedingt verlagerten Büchersammlungen kolega Olaf Hamann, vodja Oddelka za Vzhodno Evropo pri Staatsbibliothek zu Berlin. Z avtorjevim dovoljenjem objavljamo njegovo prezentacijo.

Poglejmo, kako rečejo restituciji in vračanju kulturnih dobrin v nekaterih drugih jezikih.

albansko kthim; kthimin e pronës kulturore
angleško restitution; restitution of cultural property, return of cultural objects
bolgarsko реституция; реституция на паметници на културата
češko restituce; restitucích kulturních statků
dansko restitution; tilbagelevering af kulturgoder, tilbagegivelse af kulturgenstande
estonsko restitusioon; kultuuriomandi tagastamist
finsko restitution, palauttaminen; kulttuuriesineiden palauttamiseen, kulttuuriomaisuuden palauttamista
francoskorestitution, restitution de biens culturels, restitution des objets culturels
grško επιστροφή των αντικειμένων πολιτιστικού χαρακτήρα
hrvaško restitucija kulturnih dobara, povrat kulturnih dobara, vraćanje kulturnih dobara
islandsko endurgreiðsla; endurheimt menningarminja
italijansko restituzione; restituzione dei beni culturali
katalonsko restitució; restitució de béns culturals
latovsko restitūcija
litovsko restitucija; kultūros turto grąžinimo
madžarsko restituálás; kulturális tulajdon visszaadását
makedonsko реституција; реституција на културното наследство
nemško Restitution; Wiedergutmachung, Rückgabe der Kulturgüter
nizozemskorestitutie, teruggave; restitutie van cultuurgoederen
norveško restitusjon; restitusjon av kulturgjenstander
poljsko restytucja; restytucji dóbr kultury
portugalsko restituição; restituição de bens culturais, restituição dos objetos culturais
romunsko restituire; restituirea bunurilor culturale
rusko реституция; реституции культурных ценностей
slovaško reštitúcia; reštitúcia kultúrneho majetku, navrátenie kultúrneho majetku
slovensko restitucija, vrnitev, vračilo; restitucija kulturnih dobrin, vračanje kulturnih dobrin
srbsko реституција, restitucija; повраћај културних добара, povračaj kulturnih predmeta
špansko restitución; restitución de bienes culturales, restitución de los objetos culturales
švedsko restitution; återställande av kulturell egendom
turško tazmin; kültür varlıklarının iadesi
ukrajinsko реституція; реституція культурних цінностей

   

Univerzitetna knjižnica Bremen raziskuje v svojih fondih gradivo, ki je bilo v nacističnih časih zaplenjeno preganjanim, predvsem Judom.


Poslanec Srbske radikalne stranke v Skupščini Republike Srbije leta 2011 o restituciji starih srbskih knjig
.

Sirote - Knjige v "izgnanstvu" so imele po 65 letih na
hrbtih še vedno oznake nekdanjega lastnika, zato ni težko
prepoznati njihove provenience. Foto: Olaf Hamann


Še nekaj krajših prispevkov o restituciji knjig:

torek, 30. januar 2018

Drobni tisk


© HoseMaster of Wine

© HoseMaster of Wine
K pisanju današnjega sestavka me je vzpodbudilo prednovoletno brskanje po novejši slovenski bibliotekarski literaturi. Saj vemo, kako se to danes dela. Najprej guglanje doma in po svetu, potem knjižnični katalog (sedaj seveda s prenovljenim uporabniškim vmesnikom) in nato še nekaj redkih naslovov slovenske bibliotekarske periodike. Kot okoreli terminološki džanki med preletavanjem zadetkov seveda paberkujem po naslovih in oko se pogosto ustavi na besedah in besednih zvezah, ki so nove, zanimive, neznane, nenavadne ali drugačne od pričakovanih. Take si navadno zabeležim in morebiti celo že takoj globlje pobrskam za njimi, potem se zgodi tisto, kar predstavlja enega od večjih prekletstev spletnega življenja – povsem se odmakneš od vsebine in ciljev začetnega iskanja in se poglobiš v popolnoma nove in nepričakovane vsebine… in še vedno si srečen in zadovoljen, mogoče še bolj. In v to blaženo stanje te pripelje (ali spelje in zapelje) to, čemur se v angleščini reče serendipity in pri nas včasih serendipičnost (o tem v kateri od naslednjih objav). Skratka nenadejana najdba nečesa zanimivega, mogoče celo dragocenega. Ali takega, da se ti stemni pred očmi. Tokrat je bil to termin small print v angleških prevodih naslovov, povzetkov in ključnih besed slovenskih bibliotekarskih člankov, objavljenih pri nas pa tudi v tujini. Small print tam, kjer je v izvirniku stalo drobni tisk. Ne bo dobro!

V bibliotekarski terminologiji opažamo naslednja tipična primera neustrezne rabe in tvorbe terminov, ki lahko vodita do nerazumevanja ali napačnega razumevanja.
1. Izraz ima v splošnem jeziku drugačen pomen kot v strokovnem jeziku bibliotekarstva, ali pa je enak termin v dveh različnih terminologijah pomensko zelo različen. Nekaj primerov:

splošni jezik bibliotekarska terminologija
knjigavečje število trdno sešitih tiskanih listovtiskana monografska publikacija, ki obsega najmanj 49 stran
splošni jezik, v knjigoveštvu, založništvu bibliotekarska terminologija
brošurapublikacija v mehki vezavitiskana monografskapublikacija, ki obsega 5 do 48 strani
splošni jezik, v tiskarstvu, v pravu bibliotekarska terminologija
drobni tiskbesedilo v oglasnih sporočilih, pogodbah, ki vsebuje podrobnejšo predstavitev pogojev, napisano z manjšimi črkami kot drugo besedilo1. publikacija, ki obsega največ štiri strani, npr. lepak ali plakat, prospekt, letak, trosilni listek, nalepka, vabilo, vizitka 2. publikacija brez strnjenega besedila, npr. obrazec, žepni, stenski, namizni koledar, izkaznica; prim. efemerno gradivo

2. S kalkiranjem, to je dobesednim prevajanjem tujejezičnega termina, dobimo novo neustrezno besedo ali besedno zvezo tam, kjer že imamo ustrezen slovenski termin. Ustrezni slovenski termin se lahko od kalkiranega zelo razlikuje in postane kalkirani zato pogosto tudi neprepoznaven oziroma nerazumljiv. Isto se seveda lahko zgodi tudi v nasprotni smeri, to je pri prevajanju iz slovenščine v angleščino. Tujejezičnih terminov, še posebej takih bolj redko uporabljanih ali "nenavadnih", ne poznamo in jih tudi v slovarjih pogosto ne najdemo, zato se tovrstne napake kaj hitro pripetijo. Primer take zadrege nastane z neustrezno rabo in kalkiranjem angleškega termina small print(s) tam, kjer je v slovenščini drobni tisk(i) .

Drobni tisk in small print (tudi fine print, mouse type) sta dobra ustreznika v obeh jezikih takrat, kadar opisujeta tisk, pisavo z majhnimi, zelo drobnimi črkami. Dandanašnji se najpogosteje uporablja v nekoliko prenesenem pomenu za besedilo v oglasnih sporočilih, pogodbah, ki vsebuje podrobnejšo predstavitev pogojev, napisano z manjšimi črkami kot drugo besedilo. Slovar bibliotekarstva in informacijske znanosti ODLIS je še podrobnejši:


© MyOnlineCasinoBonuses
"Information printed in very small type, usually at the end of a document or in an inconspicuous place within it, containing details of which the reader must be informed but to which the source or publisher may not wish to call attention. The term is also used to refer to the details of a document, printed in any type size, as opposed to its main points. Failure to read fine print can have serious consequences for a person signing a legal document."  

 

 

Vendar ima termin drobni tisk (najpogosteje rabljen v množini) v knjižničarstvu povsem drugačen, samo v tej stroki uveljavljen pomen (ki pa nima prav nobene zveze z velikostjo natisnjenih črk). V tem primeru je tisk sopomenka za objavo, publikacijo, natiskano gradivo posebne vrste, ki ga stroka obravnava drugače kot druge tiske in je zato tudi našlo svoje mesto v Zakonu o obveznem izvodu publikacij (navedek 6. alinee 2. člena iz tega zakona; namenoma sem uporabil besedilo iz starejše izdaje zakona (2006), ker je razlaga popolnejša in podrobnejša kot v novejši izdaji (2009), ki je nekoliko spremenjena in dopolnjena predvsem v delih, ki govorijo o elektronskih publikacijah, številu dolžnostnih izvodov in obveznem kolofonu).

O drobnem tisku in njegovih posebnostih v knjižničarstvu obširno pojasnjuje tudi Wikipedija. Za razliko od drugih publikacij zbirajo drobne tiske samo nekatere knjižnice, NUK in UKM po zakonu, druge knjižnice pa po lastni presoji in le v omejenem obsegu v okviru svoje domoznanske dejavnosti. Glede na svoje fizične značilnosti in postopke strokovne obdelave ter hranjenja v knjižnicah spada drobni tisk med t. i. posebno knjižnično gradivo , za kar imajo knjižnice lahko vzpostavljeno tudi izdvojeno zbirko posebnega knjižničnega gradiva (PKG). Proučevanje tega gradiva omogoča vpogled v zelo posebne kotičke življenja prednikov in njihovih navad (npr. politični letaki, nalepke izdelkov in reklame zanje, gledališki listi, vozni redi ipd.), prav zanimive so lahko tudi razstave izbranih tiskov, taka je na primer razstava gledaliških listov.

V biblioterkarski terminologiji se torej za drobni tisk pravilno uporablja angleška ustreznica ephemera, redkeje fugitive material, posledično je zbirka drobnih tiskov seveda ephemera collection, kar praviloma upoštevajo tudi naši avtorji (npr. 1,   2). Žal ne vedno.

Tudi v večini drugih jezikov uporabljajo za to značilno skupino tiskov poseben termin, ki je bodisi podomačena oblika tujke efemera ali skovanka, ki vsebuje pomen minljivosti, kratkotrajnosti, slučajnosti, nepomembnosti, kar opredeljuje pogoje njihovega nastanka in namena ob izdaji. Slovenščina pozna tako še termine efemera, priložnostni tisk, akcidenčni tisk, ki pa se skoraj več ne uporabljajo. V nadaljevanju je nekaj primerov tujih jezikov:

angleško ephemera, fugitive material
češko příležitostné tisky
dansko småtryk, accidenstryk
francosko document éphémères , éphémèra
hrvaško akcidencija
nemško Ephemera, Akzidenzdruck, Akzidenzen, ephemere Literatur
nizozemsko gelegenheidsdrukwerk
poljsko akcydens, druk akcydensowy
portugalsko efêmera
rusko эфемера, акцидентный набор, печатная продукция одноразового пользования
slovaško akcidencia, príležitostná tlač
slovensko drobni tisk, efemera, akcidenčni tisk, priložnostni tisk
srbsko ефемера , efemera, акциденција, akcidencija, prigodna štampa, пригодна штампа
špansko ephemera, material efímero
švedsko accidenstryck, tillfällighetstryck ,efemärt material
turško efemera, dağarca

sreda, 24. januar 2018

Tudi (rokopisna) pisava ima svoj dan!

Podobe iz sanj - Posvetilo Ivana Cankarja
neugotovljenemu naslovniku; 23. 12. 1917.
© Rokopisna zbirka NUK: R 450972

Na koledarju je v letu praviloma 365 dni, vendar smo uspeli v zadnjem času pridelati okrog 1.500 takšnih ali drugačnih mednarodnih, svetovnih ali lokalnih nacionalnih dnevov, s katerimi obeležujemo, častimo, slavimo, poveličujemo, se spominjamo, veselimo, zavedamo … česar že koli. Ustoličujejo jih mednarodne institucije (npr. UNESCO ), vlade posameznih držav, združenja, civilne iniciative. Zelo uspešna so bila slovenska prizadevanja pri Združenih narodih, ki so lani na predlog Slovenije enoglasno proglasili mednarodni dan čebel (20. maj). Mnogo večji od mednarodnega nabora je seveda nabor lokalnih dnevov v posameznih državah. Veliki narodi so pri tem mnogo bolj inovativni in pogumni, hitro najdejo vzrok za tak ali drugačen praznik, ki seveda praviloma ni dela prost dan. Mnogi med njimi so jubilejni in spominski, ki poudarjajo pomembne dogodke in častijo osebnosti svoje zgodovine, vse več pa je tudi takih, ki naj bi nas vzpodbujali k zavedanju pomena, pomembnosti in/ali nevarnosti nečesa (ang. awareness day), npr. čistega zraka, pitne vode, boja proti raku, boleznim srca in ožilja, globalnega segrevanja… Manjši narodi smo pri tem pogosto bolj sramežljivi in bojazljivi, raje kaj dobrega zamolčimo, kot da bi se s tem pohvalili. Če pa že imamo, se okrog tega radi skregamo (tudi pri kulturi, npr. spori in incidenti).

23. januar je v ZDA že od leta 1977 nacionalni dan pisave, imenujejo ga National Handwriting Day. Ne slavijo pisave kot sistema za zapisovanje, tiste, ki jo Wikipedija opredeljuje kot "Pisáva je grafična predstavitev elementov jezika in stavkov z uporabo grafemov", pač pa rokopisno pisavo, tiste čudovite in povezane ali pa tudi čisto skracane in razmetane črte (navadno) na papirju, s katero svinčnik, nalivnik, kemični svinčnik (ja, tudi kuli(ca) mu rečemo), jekleno ali gosje pero …. preliva na papir naše misli, čustva, zapažanja, jih beleži iz preteklosti in ohranja v prihodnost. Bolj usklajeno gibanje za promocijo in priznavanje pomena pisave z roko se je začelo v sedemdesetih letih, to je v času predaje štafetne palice med pisalnim strojem in računalnikom, aktivnosti v čast temu dnevu pa so menda iz leta v leto živahnejše (How to celebrate National Handwriting Day) in obsegajo vse mogoče od osnovnega učenja pisanja s kredo do vrhunske kaligrafije, tekmovanj, resnih razprav na odrih in piknikov kar tako. 23. januar so za praznik izbrali zato, ker se je takrat rodil John Hancock (23. januar 1737 – 12. oktober 1793), državnik in prvi podpisnik Deklaracije neodvisnosti, čigar podpis deluje skoraj kot kaligrafski okras na sicer prav tako z roko napisanem besedilu deklaracije. (Ob tem nikakor ne smemo pozabiti tistega bolj prozaičnega dela zgodbe. Pobudnik, eden pomembnejših podpornikov gibanja in končni "ustanovitelj" dneva pisave je bilo združenje Writing Instrument Manufacturers Association, njihov glavni cilj pa je bil seveda pospeševanje prodaje svinčnikov, peres in pisalnega papirja).

Umetnost lepega pisanja se je danes že povsem izgubila in se ohranja samo še v ozkih krogih kaligrafskih ljubiteljev, tudi običajna spretnost pisanja z roko je vse bolj zakrnela, saj skoraj vsi pišemo pretežno samo še z računalniško tipkovnico ali navidezno tipkovnico zaslonov na dotik. V obdobju nekaj generacij se je odnos človeštva do te čudovite iznajdbe, ki so jo naši predniki tisočletja skoraj čustveno negovali, povsem spremenil. Ste kdaj videli pisanje svojih (pra)babic in (pra)dedkov, pogosto skoraj neukih ljudi (najpogosteje s štirimi razredi osnovne šole), kako lepo so pisali z jeklenim peresom, ki so ga namakali v črnilnik in govorili "tanko gor, debelo dol" (gre za debelino črte glede na smer potega peresa pri oblikovanju črke). Tudi naši starši so pisali še kar lepo, jaz pa svojega rokopisa skoraj več ne upam pokazati (še sam za seboj včasih težko preberem). No, danes ponekod v osnovnih šolah že ukinjajo učenje pisanja z roko. Prav ali ne, škoda ali ne? Kdo ve, vendar bomo tako zagotovo izgubili enega od pomembnih pokazateljev človekove osebnosti, saj je rokopis posameznika prav tako enkraten in značilen kot njegov prstni odtis. Saj se spomnite, da je bilo treba včasih življenjepis napisati na roko. In koliko primerov sta Sherloch Holmes in Maigret rešila z obračanjem drobnega listka in sporočilca na njem!

Kako rečejo (rokopisni) pisavi ali pisavi z roko v drugih jezikih? Pri tem ne smemo zanemariti pomembnega dejstva, da ima lahko v mnogih jezikih isto poimenovanje dva pomena (ali več), tako je tudi pri nas (rokopis je lahko individualna pisava z roko (imel je lep rokopis) ali dokument, napisan z roko). Nekateri jeziki lahko to razločujejo že z drugačnim izrazom, pri nas je tako z rokopisom (pisava) in manuskriptom (dokument), enako v angleščini handwriting in manuscript.

angleško handwriting
belorusko почырк
bolgarsko почерк, ръкопис
češko rukopis
dansko håndskrift
estonsko käekiri
finsko käsiala, käsinkirjoitus
francosko écriture, écriture manuscrite
grško γραφικός χαρακτήρας, χειρόγραφο
hrvaško rukopis
italijansko scrittura, scrittura a mano, grafia
latovsko rokraksts
litovsko rankraštis, rašysena
madžarsko kézírás
makedonsko ракопис
nemško Schrift, Handschrift
nizozemsko handschrift
norveško handstil, handskrift
poljsko pismo, pismo ręczne
portugalsko caligrafia, letra, letra de mão
romunsko scris, grafie, scris de mână
rusko почерк
slovaško rukopis, pismo
slovensko pisava, rokopis, rokopisna pisava
srbsko рукопис, rukopis
špansko letra, caligrafía, escritura, escritura manuscrita
švedsko handskrift, handstil
turško el yazısı
ukrajinsko почерк
   

Deklaracija neodvisnosti, podpisana in sprejeta 4. julija 1776.
Izrazito izstopa večji in zelo lepo oblikovan podpis prvopodpisanega Johna Hancocka.
Njegov podpis velja za enega najlepših v ameriški zgodovini.     © Wikipedia